SVEČE IN ROŽE NA GROBOVIH

Kadar sveče na grobovih zagorijo,
tiho vendar jasno nam spregovorijo:
bratje, sestre, ki v zemlji mirno spijo,
so nam blizu, ker v Bogu še živijo.

Kot na grobu zacveti prelepa roža,
pred človekom se odprejo nova pota,
ko odide tja, kjer nihče več ne joče,
Bog je dober in usmiljen, on je Oče.

Tam nas čaka božji mir in sreča,
a na grobu roža naj cveti.
Luč ljubezni nas bo vse objela
in zato naj sveča zagori.

Kot po temni noči jutro nas predrami,
tam na grobu sveže cvetje nas pozdravi.
Plamen sveče nam je znamenje življenja,
ki izpolni vsa človeška hrepenenja.

Tam nas čaka božji mir in sreča...

Sredi sveč in rož molče se bom ustavil,
za molitev bom na čelu križ napravil.
Ko na drage spet obujal bom spomine,
z vero gledal bom življenje, ki ne mine.

Tam nas čaka božji mir in sreča...